Posledice parodontitisa

Vnetje, ki ga zobne obloge povzročijo ob dlesenskem robu, lahko povzroči, da so dlesni rdeče do temno rdeče, saj vnetje razširi krvne žile v vezivu. Dlesen je lahko otekla in zakrvavi ob najmanjšem dotiku, na primer pri ščetkanju zob ali uporabi zobne nitke.

Če pa zobe z dobro ustno higieno doma spet redno čistimo, ti znaki vnetja oziroma nekdanji gingivitis v nekaj dneh ponovno izginejo.

Če dlesni kljub dobri ustni higieni še naprej krvavijo, jih je treba za nadaljnjo preiskavo pregledati v zobozdravniški ordinaciji.

Zaradi vnetja (parodontitisa) se razgradijo pritrdilna vlakna in čeljustna kost. Namesto zdravih vlaken ob zobu nastane tako imenovani dlesenski žep. Površina korenine na tem mestu je prekrita z bakterijskim filmom (zobnimi oblogami in zobnim kamnom).

Razgradnja pritrdilnih struktur lahko poveča majavost zob. Zobje, ki so običajno trdno zasidrani v kosti, izgubijo stabilnost in se začnejo majati.

Če bolezni ne odkrijemo in ne zdravimo, se razgradnja lahko nadaljuje, dokler zob ni več mogoče uporabljati za žvečenje in jih je treba izpuliti (ekstrahirati).

Osebe s parodontitisom imajo večje tveganje za razvoj sladkorne bolezni. Na srečo zdravljenje dlesni ugodno vpliva na zdravljenje sladkorne bolezni. Zato je nujno, da osebam s parodontitisom njihov zdravnik preveri, ali imajo sladkorno bolezen.

Osebe s parodontitisom so tudi bolj nagnjene k razvoju težav s srcem in ožiljem, vključno z večjim tveganjem za srčni infarkt.

Nosečnice, ki so imele med nosečnostjo parodontitis, imajo več prezgodaj rojenih otrok ter večje tveganje za otroke z nizko porodno težo in za preeklampsijo.

Posledice parodontitisa so izguba struktur, ki držijo zobe na mestu, in celo izguba zob. Zelo majavi zobje ne prenesejo več mehanskih obremenitev in lahko povzročajo težave pri žvečenju. Ker parodontitis običajno napreduje zelo počasi in ne prizadene vedno vseh zob enako, se prizadeti na stanje navadijo in žvečenje preusmerijo na zobe, ki so še uporabni. Ko pa je poškodba pritrdilnih struktur napredovala in so nekateri zobje že izgubljeni, prizadeti pogosto raje izbirajo mehko hrano ali preidejo na juhe in pasirano hrano.

Ker so prostori med zobmi zaradi umika dlesenskega roba razširjeni, v teh prostorih po jedi vedno ostanejo koščki hrane. To lahko včasih povzroči topo bolečino, zato jih prizadeti vedno poskušajo čim prej odstraniti z zobotrebcem.

Majavi zobje zaradi parodontitisa lahko otežijo jasen govor. To še posebej prizadene igralce ali radijske napovedovalce, katerih preživetje je odvisno od jasne izgovorjave. Tudi pevci in glasbeniki, ki igrajo na pihala, potrebujejo zobe, ki ostajajo v enakem položaju.

Če se vidni sprednji zobje v zgornji čeljusti zaradi parodontitisa razmaknejo, lahko nastale vrzeli povzročijo težave pri govoru, petju ali igranju na pihala. Zlasti sičnikov, kot je „S“, ni več mogoče jasno izgovoriti.

Pred zdravljenjem dlesni imajo osebe s parodontitisom na zobeh več bakterijskih oblog in zobnega kamna, tako nad dlesenskim robom kot pod njim. Medtem ko te obloge povzročajo vnetje dlesni, lahko bakterije povzročijo tudi značilen slab zadah. Vrste bakterij, ki značilno povzročajo parodontitis, uspevajo v globini dlesenskih žepov in pri razgradnji tvorijo neprijetno dišeče hlapne žveplove spojine, ki jih izdihamo skozi usta.

Slab zadah izgine šele po profesionalnem čiščenju zob in po uvedbi optimalne ustne higiene doma.

Osebe s parodontitisom imajo velike težave z videzom (estetiko). Po eni strani so dlesni zaradi vnetja temno rdeče, po drugi strani pa so zobje zaradi umika dlesni videti daljši, saj je poleg zobne krone vidna tudi korenina. Prosto vidna korenina je temnejša od krone.

Zaradi majanja se zobje pogosto razmaknejo in med njimi nastanejo temni prostori, ki jih lahko dojemamo kot neprivlačne ali nezdrave. Pri napredovalem parodontitisu pa lahko izguba zob privede do neprivlačnih vrzeli.