Diagnoza parodontitisa

Samoocena dlesni, na primer doma pred ogledalom, za pravilno oceno ne zadošča, saj sami ne morete ugotoviti, ali je vnetje dlesni že poškodovalo pritrdilni aparat zoba. Tudi dlesenskih žepov sami ne morete odkriti.

Le strokovni klinični pregled v zobozdravniški ordinaciji s tako imenovano dlesensko sondo (parodontalno sondo) lahko pokaže, ali so dlesni zdrave, ali gre za vnetje dlesni (gingivitis) ali pa je prisotna bolezen pritrdilnega aparata zob (parodontitis).

Osnovni parodontalni pregled se izvede, da hitro ugotovimo, ali obstajajo kakršne koli težave z dlesnimi. Je preprost način, da ugotovimo gingivitis ali odkrijemo parodontitis.

S parodontalno sondo se nežno in natančno izmeri globina prodiranja ob dlesenskem robu.

Po tem kratkem pregledu se nadaljnje preiskave opravijo le, če obstajajo znaki poškodbe struktur, ki držijo zobe v čeljustni kosti. Te nadaljnje preiskave vključujejo tako imenovani parodontalni status in dodatne rentgenske posnetke.

Pri kliničnem pregledu z dlesensko sondo (parodontalno sondo) se na do šestih mestih na zob na milimeter natančno izmeri, kako globoko sonda prodre v dlesenski žep. Natančneje se izmeri razdalja med dlesenskim robom in dnom žepa. To imenujemo globina sondiranja. Na zdravih mestih znaša globina sondiranja največ 3 mm. Na mestih, kjer je parodontitis že povzročil razgradnjo pritrditve zoba, je globina sondiranja lahko 4 mm ali več.

Poleg tega se v tako imenovanem parodontalnem statusu natančno zabeleži višina čeljustne kosti (nivo pritrditve). Parodontalni status je nepogrešljiv za diagnozo in načrtovanje zdravljenja. Parodontalni status je mogoče v vsaki zobozdravniški ordinaciji zabeležiti na spletu in ga ponovno uporabiti: www.periodontalchart-online.com.

Diagnozo parodontitisa je mogoče dokončno potrditi le s potrebnimi rentgenskimi posnetki. Izbiro rentgenskih posnetkov, potrebnih za diagnozo parodontitisa, je mogoče opraviti šele po kliničnem pregledu. Tako se lahko izognemo prekomerni izpostavljenosti sevanju.

V najpreprostejšem primeru rentgenski izvid obsega 2 posnetka (interproksimalna posnetka z ugriznim krilcem), v najobsežnejšem primeru pa tako imenovani rentgenski status z do 14 dodatnimi rentgenskimi posnetki ali panoramski rentgenski posnetek. Narejeni rentgenski posnetki morajo prikazati čeljustno kost okoli zoba in omogočiti oceno obsega izgube kosti.

Pri vsakem rentgenskem posnetku, narejenem v zobozdravniški ordinaciji, je treba zobovje pregledati glede kariesa in tudi glede parodontitisa.

S sodobnimi mikrobiološkimi testi se sestava zobnih oblog preišče glede naslednjih škodljivih vrst bakterij:

• Prevotella intermedia
• Porphyromonas gingivalis
• Aggregatibacter actinomycetemcomitans
• Treponema denticola

Stroški tega dodatnega diagnostičnega postopka so upravičeni, če pridobljene informacije vodijo do boljšega zdravljenja ali če se je mogoče izogniti nepotrebnemu zdravljenju.

Leta 1999 je bila v ZDA prva mednarodna delavnica za klasifikacijo parodontalnih bolezni. Najpomembnejša novost v primerjavi z evropsko klasifikacijo iz leta 1993 je bila, da oblike bolezni niso bile več opredeljene predvsem glede na starost pacienta ob prvi diagnozi (npr. juvenilni parodontitis in parodontitis odraslih). Uvedeni sta bili novi obliki kronični in agresivni parodontitis ter na primer tudi parodontitis, ki je lahko povezan s sistemskimi boleznimi.

Nova klasifikacija od leta 2018 pa ne razlikuje več med kroničnim in agresivnim parodontitisom. Parodontitis se zdaj – po zgledu klasifikacije sladkorne bolezni – opisuje s stadiji in stopnjami.