Vzroki parodontitisa

Gingivitis in parodontitis povzročajo bakterije, ki se nabirajo na površini zob. Ta obloga se imenuje tudi zobne obloge ali biofilm. Pri nezadostni ustni higieni se bakterije lahko hitro razmnožijo. Medtem ko je večina vrst bakterij za zdravega človeka neškodljivih, lahko nekatere vrste – že v majhnem številu – povzročijo resne okužbe.

Če bakterijskih oblog z zob ne odstranjujemo redno, se dlesen že po nekaj dneh odzove z vnetjem. Dlesen postane rdeča, otekla in zakrvavi že ob najmanjšem draženju, na primer pri uporabi zobne nitke. Ko pa zobe z redno ustno higieno doma ponovno očistimo, ti znaki vnetja v nekaj dneh izginejo.

Zobne obloge lahko poapnijo (mineralizirajo) v zobni kamen. Zobni kamen se lahko pojavi na vseh zobnih površinah. Posebno pogosto so prizadete površine korenin na mestih z dlesenskimi žepi.

Površina zobnega kamna je hrapava, zato jo bakterije vedno znova naselijo. Zato je treba nastajanje zobnega kamna preprečevati z redno in dobro ustno higieno doma.

Že obstoječega zobnega kamna pa z ustno higieno doma ni mogoče odstraniti. Zato so redni pregledi v zobozdravniški ordinaciji s profesionalnim čiščenjem zob nepogrešljivi.

Kajenje ne škodi le splošnemu zdravju. Poleg pljuč ter srca in ožilja kajenje močno prizadene tudi dlesni.

Tudi pri zelo dobri ustni higieni doma imajo kadilci večjo izgubo čeljustne kosti. Zato se pri kadilcih pogosteje razvijejo dlesenski žepi in imajo večje število škodljivih bakterij. Kadilci se na zdravljenje dlesni tudi slabše odzivajo kot nekadilci. Zato imajo kadilci znatno večje tveganje, da bodo zobe izgubili prej kot nekadilci.

Pri nekdanjih kadilcih se stanje dlesni lahko izboljša že po nekaj letih in ob dobri strokovni oskrbi. Že eno leto po prenehanju kajenja se nekdanji kadilci na zdravljenje odzivajo bolje kot pacienti, ki še kadijo.

Parodontitis in sladkorna bolezen vplivata drug na drugega. Diabetiki z neurejenim krvnim sladkorjem imajo večje tveganje za razvoj parodontitisa, obratno pa imajo pacienti s parodontitisom večje tveganje za sladkorno bolezen. Diabetiki z dobro urejeno ravnjo krvnega sladkorja pa nimajo večjega tveganja za parodontitis. Zanimivo je, da zdravljenje ene bolezni ugodno vpliva na zdravljenje druge. Zato je nujno, da diabetike pregleda zobozdravnik in da pri pacientih s parodontitisom njihov zdravnik preveri, ali imajo sladkorno bolezen.

Informacije o parodontitisu in sladkorni bolezni ter zlasti o pomenu zgodnjega odkrivanja morajo postati širše znane. Žal se te povezave zaveda le malo ljudi, trenutno pa le približno polovica diabetikov sploh ve, da ima to bolezen.

Nezdrava prehrana povečuje nagnjenost dlesni k vnetju. To pri gingivitisu in pri parodontitisu vodi do močnejše otekline ob dlesenskem robu in večje izgube pritrditve zob vse do prezgodnje izgube zob.

Nezdrava prehrana povečuje tudi tveganje za sladkorno bolezen, ki lahko splošno stanje še poslabša. Diabetiki nimajo le večjega tveganja za razvoj parodontitisa, ampak se tudi slabše odzivajo na potrebno zdravljenje dlesni.

Vpliv psihičnega stresa na dlesni je pogosto podcenjen, posledica pa je večje tveganje za parodontitis.

Psihični stres zmanjšuje odpornost dlesni proti škodljivim bakterijam. Prizadeti imajo oslabljen imunski sistem in hujše bolezni dlesni. Poleg tega prizadeti za vsakodnevno ustno higieno doma porabijo manj časa. Posledično večja bakterijska obremenitev še okrepi neugoden vpliv na že tako oslabljen imunski sistem.

Gingivitis in parodontitis povzročajo bakterije, ki se nabirajo na površinah zob. Pri imunski obrambi proti tem bakterijam v vnetih dlesnih se sproščajo telesu lastne beljakovine, ki poškodujejo pritrdilni aparat zoba in povzročijo njegovo razgradnjo.

Način, kako se imunski sistem odzove na škodljive bakterije, se lahko zaradi genetskih razlik od človeka do človeka razlikuje. Zato se pri vseh ljudeh ne razvijejo enaki simptomi parodontitisa, tudi če dalj časa izvajajo nezadostno ustno higieno doma.

Parodontitis se lahko v redkih primerih začne pri 18 letih – v zelo redkih primerih celo v mladostništvu. Večina prizadetih pa zboli šele pri 35 letih. Ker bolezen običajno napreduje počasi, prizadeti prve težave opazijo šele veliko pozneje – včasih takrat, ko je že prepozno.

Parodontitis, ki ni zdravljen ali je strokovno nezadostno zdravljen, napreduje naprej. V starosti so posledice zaradi dolgotrajnosti bolezni še hujše: več izgube kosti, več izgube zob, težje obvladljiva sladkorna bolezen ali več bolezni srca in ožilja.