Pogosta vprašanja

Bakterijske obloge na zobeh povzročijo vnetje dlesenskega roba (gingivitis), ki se lahko razširi na celoten aparat, ki drži zobe v čeljustni kosti (parodontitis). Zaradi izgube kosti se lahko ob dlesenskih robovih razvijejo tako imenovani dlesenski žepi, zobje pa se lahko začnejo majati in celo izpadejo.

Gingivitis je vnetje, omejeno na dlesenski rob, medtem ko parodontitis lahko povzroči tudi izgubo čeljustne kosti. Razlika med gingivitisom in parodontitisom je v tem, da pri gingivitisu še ni izgube struktur, ki držijo zobe na mestu. Pri gingivitisu lahko dobra ustna higiena doma ponovno vzpostavi zdrave dlesni. Pri parodontitisu je drugače: ko vnetje enkrat povzroči izgubo kosti v čeljusti, je telo z dobro ustno higieno doma ne more ponovno zgraditi.

Če začetka parodontitisa ne odkrijemo, se dragoceni pritrdilni aparat v nekaj mesecih izgubi. Redna in dobra ustna higiena doma za preprečevanje gingivitisa je zato najboljši in najcenejši način za preprečevanje parodontitisa.

Vsak umik dlesni ni posledica parodontitisa. Če se Vam dlesni umikajo, sta lahko vzrok dve situaciji:

Po eni strani imate morda recesije dlesni. Nastanejo zaradi premočnega ščetkanja zob. Velika sila zobne ščetke vedno znova poškoduje dlesenski rob. Pri celjenju se ta vse bolj umika, dokler ni zobna korenina pod dlesnijo razgaljena. Tudi če spremenite navade ustne higiene in zobe čistite z manjšo silo, se umik dlesni ne povrne.

Parodontitis pa je po drugi strani vnetna bolezen, ki nastane zaradi bakterijskih oblog. Če parodontitisa ne zdravimo, poškodba struktur, ki držijo zobe na mestu, pod dlesenskim robom napreduje. Pri parodontitisu začetna poškodba pritrdilnega aparata ni vidna. Dlesenski rob se umakne šele pri napredovalem parodontitisu in to lahko zaznate kot umik dlesni, saj so razgaljene tudi površine zobnih korenin.

Pravilen odgovor Vam lahko da le pregled v zobozdravniški ordinaciji.

Parodontitis je vnetna bolezen, ki jo povzročajo bakterijske obloge. Če je ne zdravimo, se poškodba struktur, ki držijo zobe na mestu, nadaljuje pod dlesenskim robom, od zunaj nevidno. Prav zato parodontitisa sami ne morete odkriti.

Nekatere znake vnetja dlesni (gingivitisa) pa lahko opazite sami, na primer dlesenski rob je lahko rdeče ali temno rdeče obarvan in nekoliko otekel, opazite pa lahko tudi krvavenje dlesni pri ščetkanju ali čiščenju z zobno nitko. Za kadilce je pomembno vedeti, da njihove dlesni manj krvavijo, zato se lahko pri samooceni parodontitisa zmotijo.

Po drugi strani pa obstajajo naslednji znaki parodontitisa, ki jih lahko opazite sami: tako kot pri gingivitisu so lahko dlesni nekoliko otekle in pordele. Ker pa je že prišlo do izgube čeljustne kosti, so se zobje morda že nekoliko premaknili in med zobmi so nastali odprti prostori. Pri napredovalem parodontitisu se lahko zobje začnejo majati, bakterijske obloge pa povzročajo slab zadah.

Obstaja več razlogov, zakaj imate lahko parodontitis.

Bakterijska obloga na zobeh (zobne obloge, biofilm) je glavni vzrok parodontitisa. Nekatere vrste bakterij lahko razvoj parodontitisa še dodatno pospešijo. Morda ste dalj časa izvajali nezadostno ustno higieno doma ali pa so Vas še posebej prizadele vrste bakterij, ki lahko pospešijo razvoj parodontitisa.

Poleg tega je treba upoštevati dejavnike tveganja, kot so kajenje, nezdrava prehrana, neurejena sladkorna bolezen ali stres. Nazadnje lahko pri razvoju parodontitisa vlogo igrajo tudi genetski dejavniki, saj se način, kako se imunski sistem odzove na škodljive bakterije, zaradi genetskih razlik od človeka do človeka razlikuje.

V uvodnem pogovoru bo zobozdravnik ugotovil, ali imate kakšne dejavnike tveganja. Znani dejavniki tveganja za parodontitis so nezadostna ustna higiena doma, kajenje, nezdrava prehrana, sladkorna bolezen ali stres.

Nato bo zobozdravnik ali ustni higienik opravil tako imenovani osnovni parodontalni pregled, ki traja le nekaj minut.

Z dlesensko sondo (parodontalno sondo) bo na izbranih mestih nežno in natančno izmerjena globina prodiranja ob dlesenskem robu.

Po tem osnovnem pregledu se nadaljnje preiskave opravijo le, če so bili ugotovljeni znaki izgube struktur, ki držijo zobe na mestu. Te preiskave vključujejo tako imenovani parodontalni status in dodatne rentgenske posnetke.

Po parodontitisu sicer lahko spet postanete zdravi, vendar se Vaše dlesni ne bodo povrnile v prvotno stanje.

Parodontitis je vnetna bolezen, ki povzroči poškodbo struktur, ki držijo zobe na mestu. Pri nezdravljenem parodontitisu se ta poškodba pritrditve zoba nadaljuje, dokler zob ni izgubljen. Natančneje povedano, zdravljenje dlesni lahko vnetje le zajezi ali ga celo odpravi. To stanje opisujemo kot zdravo, ker so po eni strani izginili znaki vnetja, po drugi strani pa je nadaljnja poškodba pritrdilnih struktur ustavljena.

Po zdravljenju dlesni je dolgoročni uspeh v več letih zagotovljen le, če pacienti izvajajo optimalno ustno higieno doma in tako vsak dan preprečujejo, da bi nove bakterijske obloge ponovno povzročile vnetje dlesni.

Za optimalen dolgoročni uspeh je pomembna tudi stalna strokovna oskrba pri ustnem higieniku, da je mogoče morebitne ponovne težave pravočasno odkriti in odpraviti.

Po najnovejših znanstvenih študijah parodontitis znatno poveča tveganje za zaplete pri zobnih vsadkih. Zapleti zadevajo predvsem pritrditev zobnih vsadkov v čeljustni kosti. Tako kot pri parodontitisu lahko bakterijsko vnetje tudi pri zobnem vsadku povzroči izgubo kosti. Ta bolezen se imenuje periimplantitis. Zdravljenje periimplantitisa je običajno veliko težje od zdravljenja parodontitisa. Nezdravljen periimplantitis vodi do izgube prizadetega vsadka.

Obstajajo pa znanstvene študije, ki potrjujejo, da je po uspešnem zdravljenju dlesni tveganje za periimplantitis veliko manjše.

Če imate parodontitis, je nujno, da pred vstavitvijo zobnih vsadkov zaključite zdravljenje dlesni in da imate tudi dolgoročno redno strokovno zobozdravstveno oskrbo, tj. obiske pri ustnem higieniku.

Po zdravljenju dlesni je dolgoročni uspeh v več letih zagotovljen le, če pacienti izvajajo optimalno ustno higieno doma in tako vsak dan preprečujejo, da bi nove bakterijske obloge ponovno povzročile vnetje dlesni.

Za optimalen dolgoročni uspeh je pomembna tudi stalna strokovna oskrba pri ustnem higieniku, da je mogoče morebitne ponovne težave pravočasno odkriti in odpraviti.

Presledki med temi obiski pri ustnem higieniku so običajno tri, štiri ali šest mesecev. Pogostost je odvisna od kakovosti ustne higiene, obsega vnetja dlesni in prisotnosti tako imenovanih preostalih dlesenskih žepov.

Po izpulitvi zoba (ekstrakciji) sta ustna sluznica in kost pod njo običajno po nekaj tednih ali mesecih popolnoma zaceljeni. Vrzel, ki ostane po izpulitvi zoba, praviloma dolgo ostane nespremenjena.

Šele po več mesecih se lahko zgodi, da zobje nasprotne čeljusti – ker nasprotni zob manjka – izrastejo iz svoje čeljustne kosti (elongacija) in tako segajo v nasprotno vrzel.

V drugih primerih se zaradi vrzeli med zobmi zobje za vrzeljo v istem delu čeljusti začnejo premikati (mezializacija).

Če je treba sposobnost žvečenja ponovno vzpostaviti ali izboljšati, je treba vrzeli z vsadki ali brez njih oskrbeti z zobnoprotetičnimi nadomestki. Oskrba lahko obsega fiksne krone ali mostičke ali snemne delne proteze.